V naravi naše pasme je v navadi že nekje od začetka časa, da prihajajoča elita oz. zmagovalci skušajo čimbolj izničiti vse dosežke prejšnjih kultur in civilizacij. Preden se je pojavila pisava, se tako ali tako ni vedelo, kdo je kje bil, kaj delal in kakšni so ti ljudje bili. Ko se je pojavila pisava – najprej tista klinopisna ali v obliki hieroglifov – so tisti, ki so neko družbo poteptali ali zasužnjili – poskusili o njih vse izbrisati. Prvi takšni primeri so se zgodili v starem Egiptu ob menjavah določenih faraonov. Razbili so njihove kipe, jim s kladivi in dleti z zidov odstranjevali obraze in uničevali spise na pergamentih. Vse samo zato, da prihodnje generacije ne bi vedele, kaj je bilo prej. Da bi verjele, da se je vse začelo z voditelji, ki so bili na prestolih v času njihovih rojstev.

Zgodovina pozna množico takšnih „prijemov“. Še največ jih je bilo v zadnjih stotih letih. Samo ozrimo se na sovjetske retuširane podobe njihovih voditeljev, pa tudi v rajnki Jugoslaviji ni bilo prav nič drugače. Eden od najbolj grozovitih primerov je bil v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja v takratni Kambodži (danes Kampučiji). Ko so s kitajske strani sponzorirani prakomunisti pod vodstvom Rdečih Khmerov premagali pro-ameriške koruptivne sile, so kompletno prebivalstvo iz mest nagnali v delovna taborišča na deželo in vse, ki so bili kolikor toliko izobraženi, na gnusne načine pobijali. Na ta način so „čistili družbo“. Pisati so začeli namreč leto nič, ukinili so denar in šole in vse je bilo podrejeno komunistični ideologiji. No, nekaj podobnega se še danes dogaja v Severni Koreji, na bolj perfidne načine pa verjetno še kje. Težava je v tem, da je veliko ljudi vseeno pametnih in pismenih, da dokumenti o tem obstajajo in ob vsem tem zgodovinskega spomina nihče ne more tako uničiti, kot so ga pred tisoči let. Kljub temu pa določeni predsodki in stereotipi obstajajo in tudi šole jih že stoletja podajajo na takšne načine. Ko so Grki premagali Perzijce, so le-te označevali za barbare in manj vredne. Novejše arheološke raziskave pa kažejo, da so bili Perzijci dosti bolj omikani od Grkov, da so imeli večja znanja v astronomiji in medicini. Imeli pa so smolo, da so jih Grki premagali. Jasno – zmagovalci pišejo zgodovino …

Pa pojdimo v Slovenijo zadnjih nekaj desetletij in začnimo s popularno glasbo. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je v Veliki Britaniji pojavil pank kot posledica nezaposlene in slabo situirane mladine, ki se je na tak ognjevit in močan glasbeni način postavila proti plehki pop industriji in glasbenim stilom, ki so od glasbenikov terjali glasbeno znanje in disciplino, česar pankerji niso nikoli osvojili. No, tega tudi nikoli niso mislili. Še huje – Glen Matlock, prvi basist Sex Pistolsov, ki je njihovo muziciranje spravil v kolikor toliko sprejemljivo obliko, je v nekem intervjuju rekel, da so mu The Beatles všeč. Takoj zatem je letel iz benda in nadomestil ga je suicidalni narkoman Sid Vicious, ki je komajda znal držati svoj inštrument v rokah. Menda je bolj „pasal“ v podobo benda. Slovenija je bila v tistem času globoko v egalitarnem socializmu in vsem se je godilo enako dobro/slabo. Le redki privilegiranci so imeli več. Vseeno pa je nekaj ljudi z Igorjem Vidmarjem na čelu pank spoznalo kot veliko odskočno desko za svoje delovanje. Z militantnim in celo subverzivnim delovanjem so začeli rušiti glasbeno sceno, ki – roko na srce – ni bila bog ve kako napredna. Nacionalni radio je podpiral večne „slovenske popevke“, a množica preostale glasbe, ki je bila v večini zelo spodoben popularni rock, je ostala v drugi vlogi. Pank je s pomočjo Radia Študent jemal vedno večji zalet. Mularija je bila ZA, ker je bil pank drugačen, kakšnega socialnega momenta pa tako kot v Veliki Britaniji ni bilo in najbolj zagreti pankerji so bili otroci bogatih staršev. Ampak zaradi agresije Igorja Vidmarja in njegovih „apostolov“ je prišlo do tega, da je v glavah Slovencev glede na sedanje dokumentarne televizijske oddaje dozorelo prepričanje, da se je slovenska glasba začela s pankom. Vsi ti avtorji, ki na svoj enostranski način kažejo tovrstno zgodovino, pripovedujejo zgodbo o letu nič. Prej ni bilo nič, vse se je začelo s pankom, kar seveda sploh ni res in je velika laž. Ampak če več ljudi neko laž ponavlja dlje časa, to za nezainteresirano množico postane resnica. Zdaj so ti ljudje neke vrste heroji – veterani, ki so se na svoj način borili proti zlobnim pripadnikom drugače mislečih, v bistvu pa so si perfidno ustvarili ideološko platformo, na kateri so odlično živeli nekaj desetletij. Vedeti moramo, da je pank po slabih petih let pustošenja po svetovni glasbeni sceni implodiral sam vase, ampak v Sloveniji je bil „in“ skoraj dve desetletji. Bili smo raj za pankerje zgolj zato, ker so pankerski svečeniki potrebovali denar za svoj obstoj in od organizacije koncertov in podobnega se je dalo lepo živeti. Imeli smo pank še dve desetletji potem, ko ga ni bilo nikjer več.

Nekaj podobnega se sedaj dogaja v vinskem svetu. Macerirana, oranžna in naravna vina so zadnji veliki hit. Njihovi apologeti jih medijsko zaradi svojega dobrega znanja komunikacije izjemno uspešno tržijo. Velikokrat brez osnove, kajti velika večina tovrstnih vin je ZANIČ! Razumem, da mlade generacije pivcev želijo piti nekaj drugega kot njihovi starši (prepad med generacijami pač). Razumel bi tudi, če bi želeli piti boljše stvari kot starši, ampak v večini pijejo kakovostno slabša vina! Naravno (kakorkoli si to kdo pač razlaga) in brez žvepla, ki je po 2.000 letih koristne uporabe pristal v istem košu kot Monsanto, je velika neumnost. Nekaj (tam do največ 80 mg/l) ga je čisto dovolj in vino bo obstojno. In ne tako kot pred časom, ko mi je mladi „naravni vinar“, ki izvrstno trži svoje zvarke na mojo pripombo, da ima vino previsoke hlapne kisline in da ni užitno, odgovoril: “Ampak vi ne razumete vina. To so pozitivne hlapne kisline in to vino je vedno razprodano!“ Ko (za zdaj samo na spletu) prebiram določene avtorje in njihove maestralne zmagoslavne opise in pljuvanje po vseh, ki so drugačni, se mi ob podpori določenega dela javnosti dozdeva, da bomo kmalu (samo v Sloveniji; drugje so te stvari res na obrobju) kmalu postali tisto, kar je bil pank pred štirimi desetletji. Če ne drugega – enega glavnih apostolov pokvarjenih in smrdečih vin njegovi znanci kličejo „Vinski terorist“. Lepo, a kaj, ko mu nihče ne upa povedati nič v obraz, mu hvaležno kimajo in zgolj za njegovim hrbtom šepetajo, da jim tovrstna vina niso všeč.

 

Tomaž Sršen, odgovorni urednik

Tomaž Sršen
Leave a reply

Leave a Reply